Kako so gokarti prebudili moj tekmovalni duh
Nikoli nisem bila pretirano navdušena nad avtomobili ali hitrostjo. A ko me je prijatelj povabil na popoldne adrenalina in rekel, da gremo na gokarte, sem pomislila: Zakaj pa ne? Zdelo se mi je, da bo to nekaj lahkotnega, bolj za zabavo kot zares. Nisem pa pričakovala, da me bodo gokarti tako navdušili.
Prvi trenutek, ko sem sedla v majhen sedež in si nadela čelado, sem začutila mešanico vznemirjenja in nervoze. Motor je zahrumel, roke so se mi malo tresle, srce pa je utripalo hitreje kot že dolgo. Ko sem pritisnila na plin, sem začutila, kako me je pospešek potisnil nazaj v sedež. In v tistem trenutku sem pozabila na vse ostalo – obstajala sta samo steza in občutek svobode. Gokarti so me dobesedno potegnili vase.
Na začetku sem bila počasna. Zavirala sem prehitro, vozila preveč previdno. Potem pa sem opazovala, kako drugi peljejo – pogumno, gladko, skoraj instinktivno. Po nekaj krogih sem začela razumeti, kje naj zaviram, kje pospešim, in kako zavoje vzeti z manj strahu. Gokarti niso le vožnja, so vaja fokusa. Moraš poslušati občutek, ne razmišljati preveč.
Ko sem prvič prečkala ciljno črto in pogledala svoj rezultat, sem se začela smejati. Nisem bila najhitrejša, daleč od tega, a občutek dosežeka je bil neverjeten. Adrenalin, smeh in tista zdrava tekmovalnost so me prevzeli. Od takrat grem na gokarte vsaj nekajkrat na leto. Postali so moj način, kako se sprostim in hkrati preizkusim svoje meje.
Najboljše pri vsem je, da družinski gokarti za prosti čas v Sloveniji povežejo ljudi. Vedno končamo s pogovori o zavoju, kjer bi lahko bil hitrejši, ali o tistem trenutku, ko si skoraj prehitel prijatelja. Gre za čisti užitek – brez telefona, brez misli na delo, samo ti, volan in steza.
Čeprav sem začela iz radovednosti, so gokarti postali moja mala strast. Naučili so me, da pogum ni odsotnost strahu – ampak odločitev, da vseeno pritisneš na plin.…