Balirka – izkušnja sredi poletne vročine
Moje prvo pravo srečanje z delom na kmetiji se je zgodilo enega vročega julijskega popoldneva. Sorodniki so me povabili, naj pomagam pri spravilu sena. Do takrat sem delo na polju poznala le iz pripovedi. Ko sem prišla na travnik, sem hitro ugotovila, da je glavni junak tega dne stroj – balirka.
Na začetku sem jo opazovala z razdalje. Velik stroj, priklopljen na traktor, se je premikal po pokošenem travniku in kot po čudežu izpljuval popolnoma oblikovane bale. Sprva nisem mogla verjeti, da nekaj, kar je nekoč zahtevalo toliko ljudi in ur dela, danes opravi balirka v nekaj minutah.
Ko sem se usedla na traktorsko prikolico, sem imela odličen razgled na delo. Seno se je pobiralo, stiskalo in povezovalo, dokler ni nastala kompaktna bala. Bila sem navdušena nad natančnostjo. Vse bale so bile enake, kar je kasneje zelo olajšalo zlaganje. Takrat sem dojela, da balirka ni samo pripomoček, ampak nepogrešljiv stroj na vsaki sodobni kmetiji.
Seveda pa delo ni bilo brez zapletov. Pri eni bali se je trak zataknil in stroj se je ustavil. Vsi smo hitro skočili s prikolice, stric pa je spretno odpravil težavo. Naučil me je, da moraš pri balirki vedno spremljati, kaj se dogaja, saj lahko že majhna napaka povzroči zamudo. In na kmetiji čas pomeni vse. Še posebej, ko se nad obzorjem zbirajo oblaki.
Najlepši del dneva je bil, ko so bile vse bale zložene ob robu polja. Otroci so se nanje povzpeli in jih uporabili kot igralo. Smeh in veselje so mi ostali v spominu enako močno kot delo samo. Takrat sem začutila, da balirka ni samo stroj za delo, ampak prinese tudi občutek dosežeka in celo zabave.
Ko sem se zvečer vračala domov, sem razmišljala, koliko truda bi bilo brez tega stroja. Kako so nekoč ljudje z rokami in vilami spravljali seno… Spoštovanje do njihovega dela se mi je še povečalo. …